Za začetek 2007. leta

Letos so kakor ponavadi moj poštni kaslc napolnile raznorazne čestitke. Tistih "na roko" napisanih je na žalost vsako leto manj, zato pa moj mobi kar ne neha bibipat, ko se polni z patetičnimi, že stokrat poslanimi in zdrajsanimi čestitkami o razno raznih božičkih (jest sem mojmu Dedku Mrazu prisegla dosmrtno zvestobo pa amen.....) in angelčki (osebno verjamem samo v une baročne, ki krasijo stara ljubljanska stopnišča). Zame prazniki nimajo prav nobene "duhovne" teže. V glavnem smo takrat vsi v familiji frej, pa se dobimo da kako pametno rečemo, kak kozarec rdečega spijemo in se mal nasmejimo.
Eno sporočilo mi je pa vseeno mal srček dotaknilo. Prvič ker prihaja od mojega brata in njegove "punčke", drugič pa ker je točno tako, kot bi ga jest napisala, če ne bi bila preveč zasedena (čitaj: preveč lena) s peko novoletnih piškotov.
Kristijanovo in Janjino voščilnico podarjam za začetek leta vsem vam, ki me čitate, kaj smo pa dobrega v teh dneh papali, vam bom pa razkrila naslednji teden.