Česnica

Nič posebnega ni tale stvar, sam sem pa ponosna nanjo, ker je še iz časov ko sem se hotla mal prilizniti tašči iz Banjaluke, in sem po navodilih iz interneta spekla "česnico", ki se po pravoslavnem običaju menda je za božič. V njej se skriva kovanec, in ko se česnica raztrže (nikoli se ne reže z nožem), bo dobitnika kovanca menda celo leto pol spremljala sreča.
Tradicionalna česnica se je menda delala brez kvasa, sam pol ni tako lepa in bajsasta, zato jest vzamem moko, sol, mleko in vodo (fifty/fifty), pa mal kvasa. Vse se lepo zamesi in pusti da mal vzhaja, kar v okroglem modelu za torte. Okraševanje je Ogijeva naloga. Jaz spletem samo kitke, on pa pol nakranclja česnico, kakor "Bog zapoveda".
No s taščo sva razčistili, da se radi ne bova imeli nikoli, navada, da spečem to lepoto je pa ostala (kovanec že tri leta najde Tasičev Dejan), tako da se pod našo streho začnemo rediti intenzivno konec decembra zaradi naših praznikov in nadaljujemo še kr mal v januar zaradi pravoslavnih.

Vol-au-vent (Čitaj: Leteti v vetru)

Bolj kot o pripravi, bi lahk en simpozij organiziral, da bi mi nekdo razložu zakaj tako ime.Testo je sicer res lahko in krhko, sam nadev te pa na zic prbije, ker ima za vagon kalorij.
Vsekakor NE-primerni za dieto, pa tudi za vzdrževanje jih ne bi priporočila. Lahko jih pa naredite za svojega suhega dragega, ko bi se mu rade mal priliznile. Testo je listnato, položi se več slojev eden na drugega, izreže z modelom krog in speče v pečici. Lahko se pa testo kupi že pripravljeno (je isto tako dobro), potem se ga pa polni, najboljše z tenstanimi jurčki. Slika je iz nekega davnega praznovanja in pri najboljši volji se ne morem spomnit kaj sem takrat coprala, da je nadev tako zelen. So pa vsi preživeli in so še danes živi.

Sushi po moje

Še ena ideja za Š dan. Pravi japonski sushi, sicer malo prirejen za dieto, ampak vseeno jed ki je zdrava, dobra pa povrh vsega še lepa za oko.
Izgleda zelo zapleteno, sam če ga je moj ati (ravno danes se mi je hvalil po telefonu) znal zviti pri svojih skoraj 70. letih, pol veste, da res ni teško.
Na žalost nisem slikala postopek, tako da zaenkrat tudi ne bom pisala recept. Prvič ko ga bomo spet imeli na jedilniku, ovekovečim dogodek in napišem postopek.
Potrebujete samo Nori algo (Merkator), rižev kis (Merkator), sojino omako (Merkator ima najmanj 3 vrste), kratkozrnat riž (jest sem zatežena, pa kupim v posebni prodajalni točno ta pravega za sushi), wasabi namaz(orientalne prodajalne ga imajo, lahko pa namesto njega uporabite pravi slovenski pikanten namaz iz hrena), malo sezama, ki ga prepražite v teflonski posodi in pa eno kumarco ali / in eno bučko ali / in en korenček...... za suhce tunin namaz z majonezo, dimljeni losos, trdo kuhano jajce, palčke surimija......za najbolj pogumne pa kos surove tune ali lososa, pa tudi kak brancin pride lahko v poštev.

Tudi testenine so umetnost

Integralne (iz polnozrnate moke) testenine. Rožice so napolnjene z jurčki, pravokotniki pa z šampinjoni, predhodno seveda pretenstani na čebuli in začinjeni.
Jaz bom zdejle verjetno že komu kr mal zoprna, ampak mislim, da se daje premalo poudarka na dejstvo da je velika razlika v dieti, če poješ 100 g navadnih "belih" testenin, ali pa integralnih. Slednje so veliko bolj zdrave, imajo nižji glikemični index, pa še veliko bolj nasitijo kot bele.
In na koncu koncev.......vsaj veš kaj je noter. V mojih recimo ni jajc, tako da so več kot primerne za OH dan.
Evo dodajam še kratek recept:
Zagnetem polnozrnato moko z vodo (brez soli), naredim hlebček in ga poustim počivat pokritega kake pol ure. Razvaljam na strojček, špagete, tagliatelle in rezance potresem, ko so enkrat narejeno z ostro mojo, da se ne zlepijo, dokler se sušijo, rožice pa na primer polnim z tenstanimi jurčki ali šampinjoni na čebuli, spasirano kuhano špinačo z žlico smetane, nariban in zmečkan korenček.......za nečakinjo jih napolnim pa z tenstanim mletim mesom s kurkumo, ali pa z pasirano špinačo, ki sem ji dodala kako dobro skuto, ali pa z koščki šunke v katere zamešam en jajc, pa mal začimb.....skratka fantazijo na pašo, pa improvizirat. Nekatere kombinacije so zelo posrečene, nekatere manj, odvisno od okusa.
Kot sem že rekla v testo ne dajem soli (zato pa fejst posolim vodo v kateri testenine kuham) in pa nobenih jajc, ker OH ne smemo mešat z B. Testenine se sploh ne razkuhajo, čeprav delam kr tanko testo.
Vse testenine, polnjene in pa samo navadne rezance skuham takoj ali pa zmrznem in jih potem kar take vržem v slan krop.

Riževi krhki piškotki

Nadaljujem z grehi, zato popam gor spet ene take fajne piškotke, ki so pa za spremembo iz riževe moke. Kak dober čajček, par tehle dobrot, pa boste vidle kako vas bodo vaši pobi takoj lepše gledal, kajti že moja pokojna stara mama (pa mami tudi) je govorila, da gre ljubezen skozi želodec.
Potrebujemo:
300 g riževe moke
170 g masla
70 g sladkorja (ali 50 g fruktoze)
1 jajce
1 žlico grenkega kakava v prahu
1 žlico kardamoma v prahu
ščepec soli
Maslo ogrejemo na sobno temepraturo, nakar ga miksamo, dokler ne dobimo mehke kreme. Počasi dodajamo sladkor in še vedno miksamo, pa jajce, pa še kar miksamo, pa po žlicah moko, pa še vedno miksamo, pol pa še kardamom in kakav, pol pa lahk nehamo miksat.
Zmes damo v pištolo za piškote, ali pa v navadno brizgo za kreme in nastrelimo piškote na peki papir. Pečemo 15 minut na 180°.


S pištolo se lahko pol fajn zafrkavamo, pa nastrelimo take in onake rožice. A niso fajn za pogledat?
Ah ja, še par besed o kardamomu, ki v slovenski kuhinji ni prav velik prisoten. V Indiji so ga nekoč uporabljali za zdravljenje, v Skandinaviji pa z njim raje "popoprajo" kake fajne močne likerje. Jest ga mečem rada v teglce s kislimi kumarcami, paprikami, pa tudi v slanico al pa v marinado ga požokam.
Mislim da ga bratova dečva Janja dodaja celo v majnih količinah kavici, ki je menda z mal stepene smetane prava poslastica.

Prosene polpetke

Prosene polpetke so priromale v mojo kuhinjo čisto slučajno. V totalni paniki, ker je moj sostanovalec priromal iz kopalnice s šopom odpadlih las v roki, sem se po dolgem strokovnem posvetovanju (sem poklicala mojga frizerja), odločila da bomo pa enkrat na teden proso jedli pr naši hiši. Tale sladka žitarica je ravno primerna za jesenske dni, predvsem če ste, kako bi reku človek, mal bl živčne al pa žleht (kje si Dagmarrrrrr.......), al pa če vas kej prebava matra. V tem prednovoletnem času je glih prava jed da mal prečistimo naše telo, za dušo zglancat je pa potrebno vsekakor kaj drugega.
Priprava je zelo enostavna, pazit je treba samo, da se nam zaradi predolgega kuhanja kuhano proso ne postane "pašta". Temu se lahko izognemo, če ga pred kuho malo prepražimo na žlički olja in mu šele potem dodamo vodo v kateri se bo kuhal.
Potrebujemo:
1 skodelico prosa
2 korenčka
2 mali čebulci
2 žlici drobtin (lahko izpustimo)
2 žlici sezama
1 žlico nasekljanega peteršilja
sol
2 skodelici vroče vode
2 žlici olja
Čebulo in korenček narežite na "julienne"in jih na žlici olja v globoki posodi na hitro prepražite (par minut). Dodajte oprano in odcejeno proso, mešajte minutko dve, nakar dodajte vročo vodo. 1/2 skodelice vode zadržite in jo dodajte samo če bi se proso med kuho preveč zasušilo. Ko je kuhan, ga posolite, ohladite in ruknite v blender (multipraktik). Dodajte še drobtine in peteršilj ter zmiksajte.
Z mokrimi rokami oblikujte kroglice, ki jih povaljate v sezamu in položite na peki papir. Pečejo naj se na 200°, dokler ne dobijo lepe barve.
Po želji lahko vso maso stresete enostavno v jensko posodo in spečete kot narastek, ali pa celo oh, oh, oh......ocvrete v vročem olju.
Lahko jih pa enostavno zmrznete in izkoristite, ko boste imele en malo bolj no-day, doma pa celo familijo lačno.
Na sliki zgoraj imajo kot prilogo kuhano cvetačo s kurkumo in asafetido, ter pol polnozrnate žemljice. Kaj češ več za Š dan????
Variacija na temo:

200 g prosa kuhajte v pol litra malo posoljene vode, dokler le ta ne popije vso tekočino (ca. 15 minut). Posebej prepražite in podušite (ca. 10 minut) na žlici olja naslednjo zelenjavo:
1 čebulo
1 korenček
1 bučko
1 krompir
1 paradjz
1 melanzano
Zelenjavi primešajte kuhano proso, začinite po želji, naredite 12 polpetk, ki jih povaljate v sezamu in kuhate na pari približno 10 minut.

Borovničeva crostata (čitaj: krostata)

Sem tolk vesela, da se je končno nekdo le oglasil na moj blog, da vam v zahvalo pripopam eno tako ne-kmečko (hvala Dagmar, hvala........) sladico za OH dan. Švicarji so znani po temu, da svojih tort ne filajo prav posebno s težkimi kremami na bazi masla in jajc. Rajši imajo bolj suhe, sadne, kakor jih oni imenujejo "crostate" (crosta = skorja).
Tale je nekaj vmesnega med klasično crostato, mojo sladkrono boleznijo in pa seveda dieto 3MD. Priporočam jo seveda za večer presenečenja, ali po domače OH večerjo.
Potrebujemo:
250 g bele moke
(Lahko nadomestimo 100 bele z pirino moko, pa bo ravno prava za Dagmar - kmečka)
125 g sladkorja (ali 100 g fruktoze)
120 g masla
1 jajčni rumenjak
90 na drobno nasekljanih orehov (osebno uporabim rajši lešnike ali celo rogač)
3 žlice prahu ječmenove župe iz vrečke ali pa ječmenovega napitka
ščepec soli
ščepec "amoniaka"
(pa ne mislim s tem varekine, ampak prah ki se uporablja, da so sladice mejkejše, lahko tudi ščepec navadnega pecilnega praška)

teglc marmelade iz črnih borovnic; najboljša je seveda una ta domača, če je pa kupljena, ji pa zamešajte še kako veliko žlico ali dve svežih ali zmrznjenih borovnic.

Vse sestavine zmešajte, zavijte v prozorno folijo in pustite počivati v hladilniku kake pol ure. Model obložite z folijo za pečenje (jaz uporabljam v takih primerih alu peko papir in ne navaden peko papir, ker se z njim lažje obloži modele. Z rokami lepo porazdelite testo po modelu, nanj položite peko papir, na peko papir pa potresite suh fižol, da lepo pokrije cel pekač.
Pečite ca. 15 minut na 190° stopinjah, vzemite iz pečice in počakajte dve tri minuti preden odstranite fižoučke in papir.
Na testo lepo namažite marmelado, ki ste ji primešale mal svežih borovnic, in pecite še kakih 10-15 minut na 180°. Pozor!!!!!!! Ko je pečena jo pazljivo in počasi vzemite iz pečice, ker je marmelada še precej tekoča in se vam lahko prelije preko roba.
Kljub dišavam poskusite počakati vsaj kako uro ali dve, da se fajn ohladi, preden jo napadete. Pri nas je to skoraj nemogoče, kar je več kot očitno že na sliki zgoraj.

Zakaj imam v skrinji za en vagon borovnic iz Val di Blenia? Zato ker:
- ojačajo krvne žile, zmajšujejo zatečenost nog, povečujejo odpornost srčne mišice (miokardija), izboljšujejo vid pri diabetični retinopatiji, uravnovešajo prebavo (antiseptični efekt), pomagajo pri driski, upočasnjujejo nastajanje kolibacila, ki je odgovoren za prebavno floro in druge uro infekte, rešujejo zoprni cistitis, ekcem, ukluse.
Posušeni listi borovnic, ki jih v tej torti ni, jih je pa priporočljivo nabirati spomladi, so deležni še posebne pozornosti. Vsebujejo namreč TANIN, ki znižuje krvni sladkor. Redno uživanje takih čajčkov lahko marikaterega diabetika reši nepotrebnih tabletk.
Trikrat hura za borovnice........HURA, HURA, HURA.

Zakaj "se palim" na wok

Še ena ideja za predvsem zdravo B večerjo.

Moj prvi wok sem dobila za darilo od mojega atija, ki ima zlate roke. V kuhinjo zaide predvsem samo kadar je lačen (mami ga že čez 40 let pridno futra z svojimi dobrotami), ampak parkrat na leto se pa tudi on spravi improvizirat.
Sam pravi da recepte največkrat vidi na TV-ju in si jih zapiše. Takrat ponavadi porabi pol mesečnega družinskega propračuna, da kupi naj, naj dražje sestavine, se zapre v kuhinjo in potem čara celo jutro.
Vse kar pripravi, je izredno okusno, nemastno in zanimivo. Med kosilom nas ene 37- krat vpraša če je dobro, ene 75-krat sam sebi pritrdi da je dobro, nakar ene 27-krat pove recept in če ga do konca dneva še ene trikrat ne pohvališ kako je dobro skuhal prideš na njegovo črno listo.
Ker je sam zelo navdušen nad azijsko hrano, smo zato vsi trije otroci dobili za darilo ta pravi wok.
Moj je bil ene par let lepo zapakiran nekje na podstrehi, dokler mi ni nekdo rekel, da se v njemu zelo fajn praži krompir, da o pomfriju ne govorimo. Na koncu koncev bi ga skoraj lahk obtožila, da je on kriv da zdele nosim s seboj kar precej odvečnih kilogramov, ker je res fantastična pripravica za hrustljav krompirček.
No, ko se je pa moj interes za kuhinjo spremenil in sem začela na veliko eksperimentirati, je bil wok vedno pogosteje na štedilniku. S tem si je pridobil častno mesto zdraven šporgeta, kjer je shranjen kadar ni v uporabi. Sestra ga ima še vedno nekje zapakiranega, ker pravi da dejansko ne ve, kaj naj s tem velkim ajmarjem od kastrole dela, brat pa mislim da je v njemu že kej zmešal.
Pravzaprav je tole že moj tretji wok pri naši hiši. Atijev je šel v večna lovišča po nekaj letih uporabe, potem sem kupila enega na neki razprodaji in ga samo enkrat uporabila, ker je bil Ž kvalitete (vse se je žgalo in prijemalo v njemu), no z zadnjim me je pa razveselil en dan soprog (se nisem upala vprašat kok je strosu za njega), in je daleč najboljši wok, kar sem jih imela. Vse kar v njem cmarim se nikoli ne zažge, in zelenjava ki jo samo parkrat obrnem na žlički olja ostane zmeraj hrustljava (prav taka kot je meni všeč).

Vsa zelenjava v mojem woku je več ali manj narezana "alla Julienne", kar mi dovoljuje, da jo pripravim v mega hitrih 2 minutah. S tem zelenjava ne izgubi svojih vitaminov, je pa v primerjavi z tisto kuhano v vodi neprimerno bolj okusna. Seveda teta Arge tega ne počne ročno (bi si prej harakiri naredila kot pa zrezala zelenjavo na take rezance), ampak ima zato en fajn pripomoček, ki se vidi na spodnji slikci. Valda ga imajo tudi v Sloveniji.


Skupaj z "lemongrass" (orientalna čubula, ki rahlo diši po limoni) in dvemi paprikami so bile nek večer moja OH večerja. Na hitro prepražila bučke, dodala na drobno narezan lemongrass, začinila z sojino omako, žlico tahinija, malo ingverja, kurkuma........in ostalih začimb.



Mal sezama in dva šnicla tofu-ja pa je bila moja večerja pripravljena......

Solata iz leče

Jest pa leča do sedaj nisva bili prav veliki prijateljici. No, Petula iz Italije jo pa prav obožuje. Njen je recept za to mlačno ali hladno solato (odvisno od okusov) iz zelene ali rjave leče.
150 g leče
2 mladi čebuli
2 bučki
1 korenček
5 suhih paradižnikov (brez njih je ta solata kot krof brez marmelade)
1 košček kombu alge
1 žlico deviškega olivnega olja
sol
par listov timjana in bazilikeOperite lečo in jo skupaj z algo kombu namočite v hladni vodi za kako dobro uro. Odcedite, natočite v posodo svežo vodo, nakar kuhajte lečo in algo kake pol ure, da bo leča kuhana, ne pa razkuhana. Odcedite in ohladite.
Narežite na "julienne" vso zelenjavo in jo skupaj z narezanimi suhimi paradajzi dvakrat trikrat obrnite v precej vročem woku na olivnem olju.
V posodi zmešajte lečo z zelenjavo, dodajte začimbe in servirajte hladno ali mlačno kot samostojno jed s kosom črnega kruha.



Tak obrok je nasiten, če po njemu popijete še skodelico zelenjavne juhe boste pa garant prijezdile do večerje brez grešnih piškotov ob petih popoldan.

Zelenjava mora biti pripravljena v woku. Zakaj? Zelenjava pripravljena v woku ohrani svojo barvo, okus in je prijetno hrustljava z razliko od zelenjave skuhane v navadni posodi. Poleg tega je za njeno pripravo potrebno zelo malo maščobe.

Kombu alga je lahko v tem primeru "optional". Jaz jo rada uporabljam, ker nekak pomaga pri boljšem kuhanju (zmehča), pa še dobra je (ima rahel okus po morju) in jo na koncu ponavadi pojem kar stoje ob šporgetu, narežem v solato v najslabšem primeru pa posušim in spravim do naslednjega kuhanja. Zelo je priporočljiva za sladkorne bolnike; vsebuje namreč dva enostavna sladkorja (glukozo in manitol) ki ne povišujeta krvnega sladkorja.
Kitajci so jo stoletja recimo uporabljali za zdravljenje golše ker vsebuje jod in jo še dan danes jedo vsak dan (en košček). Znižuje previsok krvni pritisk, še posebej pri starejših ljudeh, od štirinajstih osnovnih elementov ki jih naš organizem potrebuje za normalno delovanje jih kombu vsebuje trinajst...........in na koncu še eno veliko presenečenje:
Kombu alga pomaga osebam z premajhno ali preveliko telesno težo pri uravnavanju le te. To seveda ne pomeni da bo en velik talar kombu alge reševal naše nočne sprehode v hladilnik, dnevno se lahko namreč zaužije sam kakih 5 cm alge.

Hobotnica

Na žalost so minili cajti ko se je teta Arge važila s svojo solato iz hobotnice.
"Shujševalna" verzija je eliminirala iz nje krompir (ohhh, zlati grešni dneviiiii..), ki ga zato v poletnih (pa tudi zgodnjih jesenskih) dneh nadomesti lep pogled iz moje letne jedilnice.

Ampak glede na to da so tema recepti, evo še ena slikica "od blizu".


Moja skrivnost kuhanja hobotnice je v (poleg jušne zelenjave) v:
- enem celem neolupljenem krompirju
- enem gladkem okroglem kamnu
- enem štofelcu iz plute

Sicer pa gre stvar takole:
Za štiri osebe rabite eno veliko ali dve majhni hobotnici (1 kilogram), poleg tega pa še:
- lovorjev list
- jušna zelenjava (1 koren, 1 steblo celerja, 1/2 čebule)
- 1 jušna žlica kisa
Očistite hobotnico (odstranite drobovino, oči in usta) ter jo dobro operite pod tekočo vodo. Dobro jo premlatite na delavni površini (z unim lesenim kladivom za zrezke), zato da popokajo notranje vezi, drugač bo trda. Elena mi je rekla, da jih oni na Siciliji primejo za lovke in butajo kar v skale na plaži.
Ko zavre velika količina vode, ji dodajte lovor, kis, jušno zelenjavo, en velik krompir ali pa en čist okrogel kamen, ter štirikrat ali petkrat na hitro potopite v krop lovke hobotnice, ki jo držite za glavo. Lovke se bodo kr zvile same od sebe. Ne me vprašat zakaj se držim tega rituala kot pijanec plota, dejstvo je, da je hobotnica neverjetno mehka, kadar jo tako kuham. Ko končate obred tunkanja, pustite hobotnico, da se kuha 40 minut (in niti minute več). Aja, ne pozabit dat v kastrolo še en štoflc od plute, ker je menda pol še boljša.
Ko jo odstavite iz štedilnika, jo pustite, da se ohladi kar v vodi, nakar jo olupite in razrežite na koščke.
Če ste na dieti, jo začinite z dobrim olivnim oljem, limono, soljo, poprom in veliko rukole ali nasekljanim peteršiljem (rukola je definitivno boljša). Tisti pa, ki s težo nimajo problemov, ji lahko dodajo na koščke narezan kuhan krompir.
Moj Ogi trdi, da v Bosni pojma nimajo kaj zamujajo.......

Sendviči

Kadar ima teta Arge frej dan, dobi gospod "boljša polovica" zjutraj ko odhaja peneze služit od svoje drage ženke "lunch box". Tegale ima najraje:


Žemljice so iz polnozrnatega kruha s semeni. Z ene strani so premazane s sojino pašteto (začinjena z asafetido in integralno soljo spasirana skuhana soja z zenfom in margarino) z druge pa z domačim ajvarjem, vmes pa na ghi-ju popečene rezine sejtana prelite z sojino omako. Kumarice mislim da ne treba posebej predstavljati.

Sendviča sta majhna ampak neverjetno nasitna. Včasih se zgodi, da priroma celo kaka polovica nazaj domov.

Če se zamiži na eno oko bi se tejle panini lahko uturili na B dan.
Soja-B, margarina-B, ajvar-neutro, sejtan-B, kruh je pa itak treba jest na B dan. Žemljice so 100 gramske.

Zelenjavna kocka

Po dolgem času spet limam moje slikice. Take in onake kocke je uporabljala že moja stara mama, ma pol moja mama in tako se je ta bolezen prenesla tudi name. Leta in leta sem v vsako kozico metala te kemikalije. Navajena na njihov okus, se mi še sanjalo ni, da obstaja veliko bolj zdrava "ta domača" kocka.
Sama jo delam enkrat na tri štiri mesece, na Š dan jo recimo z užitkom popijemo, pa še zdrava je povrh.
Uporabljam samo svežo zelenjavo, ki jo seveda najprej operem in lepo očistim. Za soljenje uporabljam poleg integralne soli (bojte se rafinirane soli kot hudič križa) tudi miso, o katerem se že pisala in ki ga najdete v vsakem merkatorju na policah z azijsko hrano. Osebno sem bolj pristaš temnega miso-ta (obstaja tudi svetli).
Načeloma ne uporabljam v tej kocki zelja, rdeče pese ali ohrovta, ker imajo premočan okus in potem je kocka zeljnata ne pa zelenjavna.

200 g celerja v steblu
2 korenčka
1 velika čebula
1 bučka
100 g peteršilja
20 listov bazilike
2 vejici rožmarina
15 listov žajblja
150 g soli
100 g misa
1 žlica olivnega olja
Narežite na majhne koščke zelenjavo (moji novi multipraktik Ken-wood to naredi v 10 sekundah), in jo skupaj s soljo in misom pražite na žlici olja BREZ dodatne tekočine, če ne boste imele na koncu samo mineštro in nič kocke. Kuhajte na tihem ognju vsaj uro in pol.
Z paličnim mikserjem ali pa v šejkerju vse lepo zmiksajte in kuhajte še nekaj časa da se še bolj zgosti.
Maso, ki je na koncu gosta kot pesto, spravite v hladilnik v steklene kozarce ali pa kar v Tupperware.
Tako kocko uporabljam za kuhanje zelenjave na pari, pripravo rižot, mineštre, omakce največkrat jo pa sam spijemo po obroku na Š dan.

Žalost se s piškotki zbija

Zunaj sije topel sonček, jest se pa še zmeraj vlačim gor in dol v pidžami, kar pomeni da je danes eden od mojih "no day". Ogiju sem ob sedmih pripravila njegov lunch box, tako da mi ni treba noret s kosilom ob dvanajstih. Mislim, da bom dan preživela v urejevanju mojih slikic, če se mi bo pa glih dalo se pa še podepiliram tam dol po nogah. Hehe, zvečer hočem biti lepa za gledališče v Locarnu - Hitchcockov Delitto perfetto ali po naše Perfekten zločin. Igralci prihajajo iz Italije in kdor pozna Leopolda Mastelloni-ja (Reallity show-La fattoria) ve da je kvaliteta večera zagotovljena.
Upam, da mi bo malo smeha zvečer dvignilo tudi mal morale, ki se od včeraj potepa tamo dol po mojmu kevdru. Po skoraj šestih mesecih aktivnega pisakanja po forumu "elegantno popunjenih" gospodičen, sem se včeraj definitivno izklopila. Ogi pravi da sem Don Chisciotte in da je internet zame kot en stari mlin na veter, jest pa pravim da ne dovolim nikomur, pa niti eni žlehtDagmar, da ponižuje mene in moj trud. Katero potrebo zadovoljuje s tem ko to počne, bo pa verjetno znala razložiti sama svojemu psihoanalistu.
Kaj naj vam danes ponudim iz moje, kakor jo Dagmar imenuje ne-kmečke kuhinje? Mogoče pirine piškotke, ki jih peče že cela moja žlahta, ker so dobri, zdravi, predvsem pa "posebni".


Potrebujemo:
300 g pirine moke (50-100 g lahko nadomestimo z kamut-ovo moko)
100 g bele moke
100 g fruktoze (ali 150 g sladkorja)
100 g na male koščke narezanega masla
2 jajca
naribano lupinico dveh limon
4 velike žlice mleka
ščepec soli
1 pecilni prašek
1 vanilijev prašek
tri velike žlice v kavnem mlinčku mletih otrobov (pšenične, ajdove.........)
pest čokoladnih solzic iz jedilne čokolade
velika žlica mletih pšenčnih kalčkov, ker imajo za en vagon vitamina E

Zmečemo skupaj sestavine, zavijemo v prozorno folijo in pustimo da se ohladi v hladilniku (je lažje za delat). Zdej pa pozor: Vzamemo del testa, ga dvakrat počimo z roko da se mal "spešta" (op prev. zravna) in položimo med dve prozorni kuhinjski foliji. Razvaljamo na tanko preko folje (nič lepljenja na valar, nič dodatne moke, nič svinjanja.......), nakar odstranimo zgornjo in z modelčki napravimo piškote. Glede na to, da delam te piškote predvsem Ogiju na ljubo (vsake dva tedna odroma tale škatla z njim v službo) je čist normalno da morajo bit v obliku srčkov. Pri skoraj štiridesetih se mi pač mal že fuzla in se palim na herce.....take in onake.
Spodnja folija nam bo v veliko pomoč, da piškote lepo prenesemo na pekač s peki papirjem. Pečemo kakih 15 minut, al pa tudi kako več na 200-220°C in ohladimo na rešetki. Jest imam raje malo bolj zapečene in zelo tanke, Ogi pa malo bolj debele in svetle. Stvar okusa.
Piškoti so zelo krhki in pa zelo nasitni, čeprav jih moja mala nečakinja lahko spravi vase neverjetno količino. Sama delam zmeraj dvojno dozo, sam so škatle itak zmeraj prazne.