Samosa

Samose pripadajo eni od lepših barv v moji mavrični kuhinji. Delam jih vsake kvatre enkrat v industrijskih količinah, ki potem končajo v zmrzovalniku. Dobre so, ker sta v njih, poleg krompirja, tudi cvetača in grah, zelenjavi, za kateri včasih kar ne najdem alternativnih receptov.Drugače pa je cvetača polna dobrih vitaminov, mineralnih soli in marikdo jo pozna kot "pomagajmidanikolinezbolimzarakom".Drugače pa je dobra tudi za vse ki trpijo zaradi želodca, skupaj s krompirjem ki je poln škroba pomaga menda pri zmanjševanju želodčne kisline.

450 g bele moke (ali pa mešane z polnozrnato)
1/4 žličke soli
100 g masla ali ghi-ja (o njem bom pisala ob prvi priliki)
2-3 sredje velika krompirja
1 majhna cvetača
200 g graha
4 žlice olja ali ghi-ja
1žličko kumnine
1/2 žličke "grške slame"
1/2 žličke svežega naribanega ingverja
1/2 žličke coriandola
2 žličke soli
1/4 žličke popra
ghi ali rastlinsko olje za cvretje

Za tiste ki sledite dieti 3MD, priporočam samose samo za OH večerjo, ali kot jo moj soprog Ogi imenuje "za večerjo presenečenja" (se zmeraj potrudim, da mu pripravim kaj posebnega za ta večer.
Za tiste, ki sledite dieti 3MD in zdraven malo grešite, lahko jeste samose za Š kosilo.
Za tiste ki niste na dieti.......jejte samose kadar se vam zalušta.

Moko, sol in zmehčano maslo zmešamo skupaj, da dobimo "drobtinasto" testo, dodamo počasi vodo in gnetemo kakih 5 minut, da dobimo gladko in mehko testo, ki se ne prijemlje na prste. Oblikujemo ga v hlebček, pošpricamo s par kapelj vode in pokrijemo z vlažno krpo. Medtem pripravimo nadev.
Olupljen krompir narežemo na kocke, prav tako narežemo na kocke cvetačo (lahko jo tudi naribamo, sam men pol leti po celi kuhinji) in ju skuhamo vsakega posebej do mehkega v malo slane vode.
V veliki posodi prepražimo na najprej hitro na dveh žlicah masla ali ghi-ja kumino in grško slamo (začimba), dodamo nato za kako sekundo še nariban ingver in ostale začimbe. Primešamo krompir, nato cvetačo, pražimo kake 3-4 minute, dodamo še grah in dve žlici vode.
Kuhamo vse skupaj 5 minut, dokler vsa zelenjava ni mehka. Dotajčimo z soljo in poprom ter ohladimo.
Delavno površino potresimo z moko, razdelimo testo na deset delov in iz vsakega razvaljamo krog s premerom 15 centimetrov. Krog potem prerežemo na polovico. Ravno stranico po dolgem namažemo z vodo in prepognemo da dobimo "kornet". Pritisnemo ravno stranico, da se zlepi z drugo in napolnimo 2/3 korneta z zelenjavo. Zapremo vrh korneta tako da stisnemo skupaj stranice in jih rahlo uvijete.


Ocvremo samose na olju ali ghi-ju, dokler niso zlato rumene (10-15 minut). Osušimo na kuhinjskem papirju.

Par samos in skleda solate, pa bi moja stara mama, ki jih sicer nikoli ni poskusila zihr rekla: To bi še angelčki jedli, če bi ritke imeli.

Proseni kolač

Sestavine:
- 60 g prosa
- 100 g čokolade za kuhanje
- 140 g masla
- 3 jajca
- 80 g moke
- 100 g belega sladkorja (ali 80 g fruktoze)
- 80 g sladkorja v prahu (50 g fruktoze)
- 1/3 vrečke pecilnega praška

Jeseni drevesa v gozdu nad hišo izgubljajo liste, jaz in mož pa lase. Obupano ogledujeva drug drugega, na skrivaj štejeva vsako dlakco, razmišljava da je biti plešast kar malo "fancy". Kljub temu je Ogi letos nakupil kapsule raznih barv(kakor jesen) in losionov na bazi kopriv, ki zagotavljajo mega dnevno rast las, jaz sem pa dobila domačo nalogo, da vsaj enkrat na teden vključim v najin jedilnik tudi proso.
Spomnim se, da sem kot majhna videvala sosedo (skoraj plešasto), ki je vsak dan tolkla v malem možnarju prosena zrna in jih jedla z vsem kar ji je prišlo pod roko. Jaz se odločam za malo bolj konkretne variante, kakor je na primer tale "cake".

Proso najprej nežno operem vseh smeti in praha, nakar ga pustim še nekaj časa v vodi, da ga rešim vseh nečistoč. Vodo kar nekajkrat zamenjam, dokler ni popolnoma čista, nakar ga kuham v vodi kakih 20 minut (ena posodica prosa + dve posodice vode).
Medtem ko se moje proso lepo počasi kuha, raztopim v drugi posodi čokolado, ki sem ji primešala 100g masla in takoj, ko je tudi to raztopljeno, dodam še 80 g fruktoze (za ta sladke se nadomesti z 100 g navadnega belega sladkorja), 30 g moke in dva sveža jajca. Jajca ponavadi predhodno stepem s fruktozo, da se lažje zmešajo z ostalo maso.

Maso nalijem v model za plumcake, ki sem ga obložila z alu folijo za pečico.
Segrejem pečico na 175°.

Z mikserjem stepem ostalih 40 g masla s 50 g fruktoze (ali 80 g sladkorja v prahu za posip), dodam preostalo jajce in na koncu še ostanek moke, pecilni prašek in ohlajeno proso.

Belo maso prelijem čez čokolado v modelu in pečem kakih 50 minut.
Nostranjost tega božanskega kolača bo ostala zelo mehka in vlažna zaradi prosa. Pri naši hiši nam je to še nekako najbolj všečm, ampak to še ni vse. Če vam uspe slučajno zajeti z žličko malo čokolade in malo prosenega nadeva, vam bodo mavrične barve ob kakem dišečem popoldanskem čaju zagotovljene........pa kakšen las več boste tudi imele naslednji dan na glavi.

Proso ne vsebuje glutina, je pa polno mineralov, npr. železa, magnezija, fosforja, silicija; elementov, ki okrepijo vsakega okrevajočega bolnika, da ne govorimo kako blaženo vpliva na naš živčni sistem. Lecitin, ki se nahaja v zrnu je ta prava stvar za vse tiste malo bolj pametne intelektualce.

Falafeli

Evo moje grešne falafele, grešne pa zato ker se na peki papirju niti slučajno niso hoteli peči, tako da sem jih na koncu morala ocvreti v olju in kljub temu da sem jih dala takoj na papir da popije odvečno olje, ga je kar nekaj odšlo skupaj s temi čudovitimi kroglicami v mojo ta zadnjo.
Sam vam rečem, da se splača. Jaz sem prvič uporabila čičeriko, jo namakala en dan in potem skupaj z možem celo uro dajala lupila, lupila, lupila to božjo čičeriko. To sem naredila enkrat in nikoli več: Moj lajf je čist preveč dragocen, da ga bom zgubljala na tak način. Sem pa zato danes na tržnici v Italiji končno našla oluščen in posušen bob, tako da bo v prihodnje veliko lažje.
Okus je čudovit, poseben, verjetno zaradi začimb ki jih recept narekuje. Splača se narediti industrijsko količino, jih zmrzniti in ob potrebi še zmrznjene potunkati v olje za cvretje.
Lahko se uporabi čičeriko, orginal recept iz Egipta pa menda prisega na bob.
Namočit za 24 ur čičeriko ali bob (prbl. 400 gr) in naslednji dan zmiksati v multipraktiku skupaj z čebulo, česnom, peteršiljem, koriandolom, kumino, soljo in poprom.
Iz dobljene mase se oblikujejo polpetke, če je pretekoče se doda žlica riževe moke, ki se popečejo na vrelem ognju in osušijo na kuhinjskem papirju.
Po želji se lahko pred pečenjem povaljajo v prepraženih sezamovih zrnih, servirajo se pa hladni ali pa vroči z zelenjavo kuhano na pari ali pa tudi rahlo popečeno, mislim da pa bi tudi ena čist navadna poletna solata s paradajzi bla dobra zdraven.
Nasvet za 3MD dieto: Če pozabimo na olje, grejo lahko tejle falafeli komot pod Š dan (čičerika, čebula, česen, kuhan por, začimbe, sezam, nič moke, nobenega jajca....).

Bob: Tistim ki nadjejo v stroku sedem zrn boba, se obeta obdobje velike sreče.

Kulinarična mavrica

Mojo pot po kulinarični mavrici začenjam z recepti, ki sem jih pred časom objavila na forumu bajsik, oziroma uradno na forumu "90 dnevne presnovne diete" http://www.mojplanet.si/forum. Še dan danes ne vem ali je zasluga tega foruma, da sem začela malo bolj dokumentirati moje kuharske improvizacije. Dejstvo je, da se datoteka na mojem računalniku, kjer shranjujem recepte in slike, očitno veča, s tem pa tudi želja, da se končno opogumim in na vzpodbudo prijateljev, predvsem pa mojega soproga, ki navdušeno potrpežljivo, včasih pa tudi rahlo skeptično (predvsem kadar ne ve kaj ima pred seboj na krožniku) poskuša, hvali in kritizira, na življensko pot popeljem moj prvi blog.

Še en začetek

Sem že skoraj obupala. Vsa navdušenost, da vesoljnemu svetu odkrijem moje male skrivnosti je splahnela. Mesec dni sem tuhtala in tuhtala od kod naj začnem, kaj naj napišem za začetek, da ne bo moje zlate mami in atija infarkt ruknu ob prvem čitanju...
In danes sem se končno odločila, da vam o mojih lepih in malo manj lepih življenskih izkušnjah zaenkrat ne bom kaj preveč pisala.
Bom pa zato na prošnje mojih znancev (takih in onakih - virtualnih) tale košček interneta namenila hrani. Hrani brez katere ne moremo, ki jo imamo radi in ki jo, ko se nam naberejo okrog pasu razno razni šlaufi, dobesedno zasovražimo. Pisala vam bom o moji bajsastem geštelu ki me spremlja že cel lajf, o tisoč in eni dieti, ki sem jo poskusila na lastni koži in pa navsezadnje o moji veliki ljubezni - kuhariji.