Za začetek 2007. leta

Letos so kakor ponavadi moj poštni kaslc napolnile raznorazne čestitke. Tistih "na roko" napisanih je na žalost vsako leto manj, zato pa moj mobi kar ne neha bibipat, ko se polni z patetičnimi, že stokrat poslanimi in zdrajsanimi čestitkami o razno raznih božičkih (jest sem mojmu Dedku Mrazu prisegla dosmrtno zvestobo pa amen.....) in angelčki (osebno verjamem samo v une baročne, ki krasijo stara ljubljanska stopnišča). Zame prazniki nimajo prav nobene "duhovne" teže. V glavnem smo takrat vsi v familiji frej, pa se dobimo da kako pametno rečemo, kak kozarec rdečega spijemo in se mal nasmejimo.
Eno sporočilo mi je pa vseeno mal srček dotaknilo. Prvič ker prihaja od mojega brata in njegove "punčke", drugič pa ker je točno tako, kot bi ga jest napisala, če ne bi bila preveč zasedena (čitaj: preveč lena) s peko novoletnih piškotov.
Kristijanovo in Janjino voščilnico podarjam za začetek leta vsem vam, ki me čitate, kaj smo pa dobrega v teh dneh papali, vam bom pa razkrila naslednji teden.

Česnica

Nič posebnega ni tale stvar, sam sem pa ponosna nanjo, ker je še iz časov ko sem se hotla mal prilizniti tašči iz Banjaluke, in sem po navodilih iz interneta spekla "česnico", ki se po pravoslavnem običaju menda je za božič. V njej se skriva kovanec, in ko se česnica raztrže (nikoli se ne reže z nožem), bo dobitnika kovanca menda celo leto pol spremljala sreča.
Tradicionalna česnica se je menda delala brez kvasa, sam pol ni tako lepa in bajsasta, zato jest vzamem moko, sol, mleko in vodo (fifty/fifty), pa mal kvasa. Vse se lepo zamesi in pusti da mal vzhaja, kar v okroglem modelu za torte. Okraševanje je Ogijeva naloga. Jaz spletem samo kitke, on pa pol nakranclja česnico, kakor "Bog zapoveda".
No s taščo sva razčistili, da se radi ne bova imeli nikoli, navada, da spečem to lepoto je pa ostala (kovanec že tri leta najde Tasičev Dejan), tako da se pod našo streho začnemo rediti intenzivno konec decembra zaradi naših praznikov in nadaljujemo še kr mal v januar zaradi pravoslavnih.

Vol-au-vent (Čitaj: Leteti v vetru)

Bolj kot o pripravi, bi lahk en simpozij organiziral, da bi mi nekdo razložu zakaj tako ime.Testo je sicer res lahko in krhko, sam nadev te pa na zic prbije, ker ima za vagon kalorij.
Vsekakor NE-primerni za dieto, pa tudi za vzdrževanje jih ne bi priporočila. Lahko jih pa naredite za svojega suhega dragega, ko bi se mu rade mal priliznile. Testo je listnato, položi se več slojev eden na drugega, izreže z modelom krog in speče v pečici. Lahko se pa testo kupi že pripravljeno (je isto tako dobro), potem se ga pa polni, najboljše z tenstanimi jurčki. Slika je iz nekega davnega praznovanja in pri najboljši volji se ne morem spomnit kaj sem takrat coprala, da je nadev tako zelen. So pa vsi preživeli in so še danes živi.